Bogdan je imel svoj čas razburljive načrte, eden od njih je praznovanje rojstnega dne svojega mlajšega brata, ki je »24. februarja ravnokar dopolnil 10 let«. To je dan, ko je Rusija začela polno invazijo. Z mamo sta prav tako imela vstopnice za ogled predstave Diesel Show, njune najljubše komedije. Vse to naj bi se zgodilo v bližnji prihodnosti, medtem ko je Bodgan prav tako želel začeti delati v tujini in uživati v izkušnji življenja v drugi državi.
»V mestu Lvov ljudje obožujejo različne festivale in sejme«, se spominja in pove, kako je rad hodil v kino, hodil po nakupih in se srečeval s prijatelji – vse to je zdaj veliko težje izvedljivo.
Bogdan z družino živi v Lvovu, ki je po njegovih besedah za zdaj še varen kraj. Ko ga vprašamo o prostoru, ki ga uporabljajo z družino, ko se oglasijo sirene, nam pove:
»Živimo v stanovanjski hiši, zato naša klet ni varno bombno zavetišče za skrivanje. V bližini našega doma je nekaj kritične infrastrukture, ki niso vojaške, vendar so bile pred dnevi tarča raket.«
Spominja se, da bi moral 24. februarja mlajšega brata odpeljati v šolo, a ga je družina zbudila in mu povedala, da se je začela vojna.
»Nisem verjel, kaj se dogaja, dokler nisem videl v poročilih. Po tem sem začel klicati vse svoje sorodnike.«
»Vesel sem, da imam službo, ljudje pa so srečni, da deluje storitev dostave. Pravzaprav Jim je v uteho, da gospodarstvo še vedno deluje.« Zanj je služenje denarja ključnega pomena, saj je edini član družine, ki lahko dela: »Težko je sedeti in ničesar početi, zato sem s svojim delom združil prostovoljstvo, zlasti zato, ker sem edini v družini, ki lahko služi denar.«
Yurii, Sergey, Serhij, Bogdan in Oleksiy so le pet od številnih dostavljavcev v Ukrajini, ki vsakodnevno prinašajo upanje tistim, ki Jim odprejo vrata svojih domov, Ali pa jih čakajo na postajah podzemne železnice na prevzem medicinskih potrebščin Ali zdravil. Danes njihove najbolj osebne plati spoznamo še nekoliko bolje – to so zgodbe ljudi skozi oči, ki so uprete v mesto in vedno na preži.
Glovo zgodbe